Barvna slepota

Ljudje z motnjami v čutilih za barve imajo delno ali popolno pomanjkanje ene ali več na svetlobo občutljivih celic (čepkov), ki ležijo na zadnjem delu mrežnice.

Pri motnjah v čutilih za barve razlikujemo naslednje barvne nepravilnosti:

1. Barvna slabovidnost - temelji na nepravilnem delovanju foto pigmenta pri eni od treh vrst čepkov. Najpogostejši je izpad sposobnosti za zeleno barvo (pri moških je pojav pogost pri pribl. 5%, pri ženskah pod 0,3%), sledi izpad sposobnosti za rdečo barvo (pri moških pribl. 1%, pri ženskah pod 0,1%) ter nazadnje izpad sposobnosti za modro barvo, ki je zelo redka.

2. Delna barvna slepota - pri tej obliki motnje delujeta le dve od treh normalnih funkcij za občutljivost pri čepkih. Slepota pri moških za zeleno barvo se pojavlja pri pribl. 2%, za rdečo barvo pri pribl. 1% ter za modro barvo zelo redko. Pri ženskah se pojavlja zanemarljivo redko.

3. Popolna barvan slepota nastopi, ko vse barve zaznavamo le akromatsko (belo, sivo, črno). Pojavlja se pri pribl. 0,02% moških, pri ženskah pa zelo redko.

Barva, v kateri se nek predmet pojavlja, ni lastnost tega predmeta, temveč čutna zaznava. Zaznavanje barv, ki ga povzroči barvni dražljaj, je fiziološko pogojeno. Barvni vid posredujejo čepki, ki ležijo na mrežnici, s paličicami zaznamo le svetlobo. Normalni barvni vid imenujemo trikromatski vid, ker ga posredujejo tri vrste sprejemnikov. Te tri različne vrste čepkov označujemo kot S-čepki, M-čepki in L-čepki, ki so – nekoliko nenatančno – občutljivi na modro, zeleno in rdečo barvo. Maksimum njihove spektralne občutljivosti leži za S-čepke v kratkovalovnem, za M-čepke v srednjevalovnem in za L-čepke v dolgovalovnem spektralnem območju.

Vir: Goersch Helmut, 2002. Priročnik za očesno optiko. Maribor: Carl Zeiss.